Legirana jekla vsebujejo različne deleže legirnih elementov (kot so mangan, silicij, nikelj, titan, baker, krom in aluminij) za nadzor lastnosti jekla, kot so kaljivost, odpornost proti koroziji, trdnost, sposobnost oblikovanja, varljivost ali duktilnost. Razlike so nekoliko enotne, vendar zaradi razlikovanja velja, da se za visokolegirana jekla štejejo vsa legirana jekla z masnim deležem nad 8 %, ne pa ogljik in zlitine. Legirano jeklo je trše, bolj vzdržljivo in bolj odporno proti koroziji. Legirana jekla z zmerno do visoko vsebnostjo ogljika je težko variti. Če pa se vsebnost ogljika zmanjša na 1 % do 3 %, lahko ta legirana kovina doseže višjo sposobnost oblikovanja in varljivosti ter s tem poveča trdnost.